Moj otrok je agresiven
24. oktober 2015
Po krajšem nakupu se ustavimo še v igralnici trgovskega centra. Tam se je že veselo igrala deklica, iste starosti kot moja mala – skoraj 2 leti. Nekajkrat sta se spustili po toboganu, ko naša iz lepega močno porine deklico. Glasno opomnim, da se to ne sme, da se naj deklici opraviči in naj jo poboža. Ubogljivo je vse to naredila in jo celo prijela za rokico. Nakar opazim, da deklici ni všeč, da jo drži za roko, ker jo očitno zelo stiska in vleče. Ko se hoče deklica znebiti primeža, pade po tleh. Naša pa, kot da bi osvojila točko pri rokoborbi, se usede na deklico in po njej poskakuje. Spet glasno odreagiram in se zamislim: ˝Je moj otrok agresiven?˝
Kaj navadno razumemo kot nasilje pri otrocih? Posmehovanje, dajanje vzdevkov, svareči pogledi, porivanje, brcanje, ščipanje, boksanje, grizenje, itd.
Nekje do sedmega leta se otroci pogosteje izražajo z agresivnim vedenjem, ki pa ga lahko s primerno vzgojo in vzorom obvladujemo, predvsem pa razumemo. Sicer je agresivno in nasilno vedenje pri otrocih vpliv širokega spektra dejavnikov, med katerimi so okoljski in genski.
- otroci, ki vstopajo v vrtec najpogosteje grizejo, ščipajo ali porivajo druge otroke. To navadno počno zaradi novega okolja in negotovosti. Kako ravnamo? Pokleknemo na kolena, otroku gledamo naravnost v oči. Sprva potolažimo napadenega otroka in ga povprašamo, če je v redu. Otrok, ki je napadel naj mirno počaka na strani dokler ga ne pokličemo. Ko ga pokličemo, se ga dotaknemo (take otroke dotik umiri). Da mu dvignemo občutek vrednosti, ga sprašujemo: ˝Kaj se je zgodilo?˝, ˝Zanima me, kaj je bilo?˝ Otroka moramo pripeljati do tega, da je naredil narobe. Ker so otroci sposobni empatičnega videnja sprašujemo: ˝In kaj se je zgodilo, ko si ga udaril?˝, ˝Poglej kako se on zdaj počuti˝, ˝Kako bi se ti počutil ob tem?˝, ˝Poglej ga, joka!˝
- Ena najpogostejših starševskih nalog je socializacija otrok, skozi katero se otrok nauči razlikovati, kdaj in kje je agresivno vedenje primerno. Ko je otrok v vrtcu, na igrišču, v domačem okolju, se nenehno srečuje z novimi vrstniki. V novem okolju bo otrok sprva kazal malo agresivnosti, ker doživlja negotovost. Kmalu pa se posledično nauči, da je določena stopnja agresivnosti potrebna, če si hoče ˝priboriti˝ npr. igračo ali se ubraniti pred drugimi. V tem obdobju, ko otrok pridobiva svoj položaj v svoji skupini, se njegova agresivnost močno poveča.
- Do petega leta starosti se agresivnost namreč najpogosteje pojavi med socialno igro, ko otrok hoče neko igračo, ki jo ima nekdo drug. Ta vrsta agresivnosti je pogostejša pri štiri do šestletnikih kot pri šest do sedem let starih otrocih, pri katerih je v primerjavi z mlajšimi pogostejša sovražna agresivnost. V predšolskem obdobju telesna agresivnost upada, zlasti od četrtega leta naprej pa narašča besedna agresivnost. Te starostne spremembe so povezane z razvojem jezika, z vse večjim nadzorom čustev, ustvarjanjem pravil o sprejemljivem vedenju ter pridobivanjem drugih načinov uveljavljanja svoje volje
- Pri izražanju agresivnosti posebno vlogo igra posnemanje. Otroci, ki zrastejo v domovih, kjer je polno krutega kaznovanja in domačega nasilja, bodo bolj verjetno uporabili nasilje pri reševanju svojih lastnih problemov. Agresivni otroci so prepričani, da bo nasilje nagrajeno, in ga uporabljajo, zato da dosežejo kar hočejo. Velikokrat so prepričani, da je nasilno maščevanje sprejemljivo: »V redu je, če ljudi odrivaš, če si jezen«. In posledično opazovanje takih in podobnih dejanj, ki ostanejo nekaznovana, utrjuje in spodbuja takšna prepričanja.
- Pri šestem in sedmem letu starosti otroci vse redkeje izražajo jezo z agresivnim vedenjem, saj imajo že razvito sposobnost sodelovanja, komuniciranja in empatije do drugih, v srednjem in poznem otroštvu je otrok sposoben nadzorovati svoje čustvene izraze. Zato se od srednjega otroštva naprej tudi redkeje pojavlja telesna agresivnost. Večinoma so prisotne posredne oblike agresivnosti, otroci pa se velikokrat tudi izognejo konfliktnim ali frustrirajočim situacijam
- Razlikujemo tudi besedno in telesno agresivnost. Besedno agresivnost otroci izražajo s prepiranjem, zmerjanjem in kritiziranjem drugih itd., telesno agresivnost pa s pretepanjem, porivanjem, udarjanjem, metanjem stvari v druge itd.
- Mnogi starši vzgajajo otroke v strahu pred izrazi agresivnosti in jih učijo navidezne miroljubnosti. Tako se otroci lahko naučijo jezo prikrivati, ne pa da lahko ima agresivnost tudi ustvarjalno vlogo pri reševanju nasprotnih mnenj ali ciljev. Agresivnost lahko prekrivajo z najrazličnejšimi oblikami vedenja, kot so pozabljanje, napačno razumevanje, odlaganje, zamujanje.
Znano je, da v slovenskem šolskem sistemu nimamo utečene prakse medsebojnega sodelovanja institucij, ki posamezno sicer težko rešujejo primere nasilnih otrok. Govorim o nasilnih oziroma problematičnih otrocih, ki so ˝pretežak˝ primer za šolskega pedagoga in psihologa. Starše teh otrok lahko preusmerimo po pomoč v vzgojne zavode ali zelo aktivne portale z več informacijami in kontakti projekt Nasilje je OUT, mi smo IN in društvo za nenasilno komunikacijo.
Pomembno je, ko pri otroku opazimo agresivno ali nasilno vedenje, da odreagiramo z mirnim tonom, potrpežljivo in v nobenem primeru nasilno! S svojim vzorom dajemo zgled otroku na kakšen način se rešuje konfliktna situacija.
Pravijo mali otroci, male skrbi; veliki otroci, si pa sploh ne upam pomisliti.
Modrovali smo po:
- Bubnič, S. (2014) Zaključna naloga: Agresivno vedenje otrok v vrtcu: vzgojiteljeve zaznave in načini odzivanja. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije.
- Barborič Vesel, D. (2014) Šola za starše: OTROCI IN AGRESIVNOST-nov in nevaren tabu. Ljubljana.
